Reprodukcija psičk
02.05.2010

V naš dom je prišla nova psička, nam pa se poraja kup vprašanj v zvezi z njenim razvojem in življenjem. Da bo neznank čim manj, si poglejmo nekaj osnovnih dejstev in razbijmo nekaj mitov, ki krožijo v ustnem izročilo, dejansko pa so bolj kot ne iz trte zviti.

Naša psička spolno dozori

Tako, kot je sicer običajno, tudi v življenju pasjega mladiča nastopi obdobje zorenja in pubertete. To je čas, ko začne psička spolno dozorevati in se pojavi prva gonitev. Spolno zrelost in s tem prvi spolni ciklus doseže psička ponavadi med šestim in petnajstim mesecem starosti, ob tem da manjše pasme načeloma dozorijo prej in večje nekoliko kasneje. Vedeti moramo, da kljub gonitvi telesna rast psičke še ni zaključena in se bo ta razvijala še nekaj časa (nemalokrat so psičke ob prvi gonitvi šele na dveh tretjinah svoje siceršnje teže). Psičke večine pasem se gonijo dvakrat letno, z izjemo nekaterih prapasem (basenji). S prvo gonitvijo je nastopilo precej dolgo obdobje psičkine spolne aktivnosti, saj so le-te sposobne zabrejiti vse tja do pozne starosti.

Spolni ciklus psičke, kaj je to?

Kot že omenjeno, se psičke večinoma gonijo dvakrat letno, ene na pol leta točno, kot ura, druge pa z večjimi ali manjšimi časovnimi odstopanji. Vsako tako gonjenje je del spolnega ciklusa, v katerem se menjujejo aktivne in pasivne faze, ko reprodukcijski trakt miruje. Sicer pa bolj natančno razdelimo vsak spolni ciklus na štiri obdobja.

Obdobje, ki ga lastniki najbolj opazimo je proestrus. Takrat se pojavijo prvi zunanji znaki gonitve, zunanje spolovilo nabrekne in opazen je krvav izcedek. V teh devetih dneh (od tri do sedemnajst), kolikor ponavadi traja proestrus, postanejo psice igrive, občasno neješče, nekoliko več pa pijejo in urinirajo, saj s tem s feromoni sporočajo pasjim mladeničem v okolici, da se pripravljajo na njihov obisk. Kljub vsemu opisanemu pa psička v tem obdobju še ni pripravljena za parjenje in bo vsak poskus tudi zavrnila, pa naj bo to zgolj z odmikanjem in skrivanjem repa med zadnji okončini ali z renčanjem.

Proestrusu sledi estrus, obdobje, v katerem postane psica dojemljiva za samce, izcedek iz nožnice pa postaja vse manj krvav in vse bolj voden. To ugodno obdobje za parjenje traja v povprečju devet dni, lahko pa tudi le tri dni ali celo tri tedne. Ali je čas primeren za parjenje lahko predvsem v primeru načrtnega parjenja, ko bomo peljali psičku k samcu ali pripeljali le tega k njej, določimo pri veterinarju. Ta bo s citološkim pregledom sluznice nožnice ali s posebnim hormonskim testom določil čas, primeren za parjenje. Na tem mestu pa velja omeniti, da hitri testi za ugotavljanje nosečnosti iz urina pri ženskah ali siceršnji humani krvni testi, ko se ugotavlja nivo hormona progesterona, pri psičkah žal ne pridejo v poštev. Slednje imajo namreč oboje, breje ali nebreje, v obdobju diestrusa visoko količino hormona progesterona. Za ugotavljanje brejosti se tako v veterini poslužujemo drugih metod, kot je na primer ultrazvočna diagnostika. S pomočjo ultrazvoka lahko potrdimo brejost psičke od enaindvajsetega dneva dalje, ko že lahko ugotavljamo tudi frekvenco bitja srca ploda. S pomočjo ultrazvočne diagnostike tudi kasneje v brejosti spremljamo vitalnost in razvoj plodov ter njihovo število.

Estrus je končan, napočil je diestrus, naša psička, breja ali ne, ne privlači več samcev, izgled njenih zunanjih spolovil pa se je vrnil v običajno stanje. To obdobje traja sedaj približno sedemdeset dni. V obdobju nekaj tednov po gonitvi se lahko pri naši nebreji psički pokažejo znaki, ki bodisi spominjajo na brejost (povečan apetit in povečan trebuh) ali na porod (živali so nemirne, delajo si gnezdo, ljubkujejo svoje igračke, poveča se jim tudi mlečna žleza, ki prične proizvajati mleko). To stanje v psičkinem obnašanju imenujemo navidezna brejost, ki večinoma mine sama od sebe, v nasprotnem primeru pa je potrebno obiskati veterinarja.

Zadnje obdobje v ciklusu psičke, anestrus, se prične s koncem diestrusa in pričetkom novega proestrusa. Kako dolg bo anestrus je težko čisto natančno napovedati, saj je le-ta odvisen od mnogih, ne vseh pojasnjenih dejavnikov. Glede na to, da se večina psičk goni spomladi, ima svoj je vpliv na začetek spolnega ciklusa najbrž pripisati naraščanju sončne svetlobe, oziroma letnemu času. Eden izmed možnih vplivov bi lahko bila tudi stimulacija ciklusa s strani feromonov (kemične snovi, ki jih izločajo različne žleze številnih organizmov, z namenom takšne ali drugačne signalizacije) - znano je namreč, da imajo psičke, ki živijo skupaj, usklajene spolne cikluse.

Brejost

Našo psičko smo načrtno parili ali pa nam je načrte prekrižal komati Don Juan, kakorkoli, čakata nas približno dva meseca brejosti. Dolžina le-te je odvisna od pasme psičke, števila in velikosti (več kot je mladičkov ali so ti veliki, krajša bo brejost, saj jim bo prej postalo pretesno v maternici) mladičkov, večinoma pa naj bi trajala približno dvainšestdeset dni. Jutranja slabost ni rezervirana samo za noseče ženske, tudi nekatere psičke jo zaradi hormonskega vrveža in povečanja maternice, ki sedaj pritiska na trebušne organe, še kako dobro občutijo. Spremembe se pojavijo tudi na mlečni žlezi, ki se začne pripravljati na svojo skorajšnjo nalogo, seveda pa postaja počasi več kot očiten tudi psičkin trebuh. V primeru, da je rok za kotitev že krepko prekoračen, o popadkih pa ne duha ne sluha, je priporočljivo obiskati veterinarja, ki bo s pregledom ugotovil, kako je na stvari in bo, če bo potrebno, porod sprožil ali se odločil za carski rez.

Porod

Poleg nemirnosti in neješčnosti dan pred porodom je eden izmed znakov, da se porod začenja, padec telesne temperature. Ta pade psički osem do štiriindvajset ur pred porodom. Bodoča mamica se umiri, pričenjajo se prvi popadki in psička se ogleduje po trebuhu, liže, lastniki pa lahko opazimo sluz, ki se izloča iz nožnice. V primeru, da gre za prozorno tekočino je to čisto normalen, fiziološki pojav, posledica odpiranja porodnih poti. Ponavadi v prve pol ure po začetku poroda iz nožnice pokuka prvi plod, ki mu nato v polurnih do urnih intervalih sledijo ostali. Po rojstvu vsakega mladička izloči maternica tudi njegovo posteljico, ki pa jo samica večinoma kar hitro zaužije, saj predstavljajo le-te močan vir energije in ugodno vplivajo na izločanje mleka.

Čudež življenja se je tako zgodil, mladički so na svetu, sedaj nas in našo psičko čakata še približno dva meseca skrbi za naraščaj, nato pa je pasja mamica ponovno pripravljena na nov ciklus, novo pojatev in nove psičke.

Ne želimo mladičkov?

Najboljši način, da permanentno preprečimo nezaželeno brejost psičke je vsekakor sterilizacija. Kirurški poseg, pri katerem odstranimo psičkine jajčnike (ovariektomija) se izvaja v starosti nekje okrog šestih mesecev (od pet do dvanajst), odvisno od pasme živali. V primeru, da se pri psički opazijo kakšne bolezenske spremembe na rodilih ali gre za sistemske bolezni, ki imajo lahko vzrok v rodilih, pa se kirurško odstrani tudi maternica. Takrat ta kirurški poseg imenujemo ovarihisterektomija. Steriliziramo seveda lahko tudi starejše živali, pri čemer je smotrno paziti, da ob operaciji psička ni v obdobju gonitve. S sterilizacijo, kot že omenjeno, v prvi vrsti preprečimo nezaželeno brejost psice, hkrati pa preprečimo tudi spolno prenosljive bolezni (pasji herpes virus, bruceloza,..), možnost kasnejših navideznih brejosti, tumorjev na rodilih (seskih, jajčnikih in maternici) in vnetij maternice.

Kaj pa miti o sterilizaciji psic?

Psička se mora vsaj enkrat v življenju goniti. Čeprav velikokrat še velja splošno prepričanje, da se mora psička vsaj enkrat v življenju goniti, pa neke smotrne veterinarske razlage za to ni. Prav nasprotno. Izkušnje so pokazale, da psice sterilizirane pred prvo pojatvijo, tako rekoč ne zbolevajo za rakom na seskih, prav tako je pri njih kasneje v življenju izjemno zmanjšan pojav nekaterih drugih bolezni, kot so infekcije maternice,.. Psičkinemu zdravju ob bok pa prinaša nje gonitev za gospodarja še nekaj potencialno neljubih sopotnikov. V mislih imamo predvsem pasje ljubimce od blizu in daleč, ki se utaborijo pred vhodnimi vrati, krvavkaste madeže po stanovanju, seveda pa ne gre zanemariti niti dejstva, da lahko prvi gonitvi sledi tudi nezaželena prva brejost.

Za psico je bolje, če ima vsaj enkrat mladičke. Dejstvo, da bi psička imela vsaj enkrat mladičke, prav v ničemer ne pridonese k večji kvaliteti njenega življenja - gledano iz zdravstvenega vidika se lahko psička s spolnim aktom naleze katere izmed bolezni, hkrati pa lahko tudi sama brejost in porod, čeprav sta najbolj naravna življenjska procesa, v določeni meri predstavljata za psičko tveganje.

Bojim se, da bi s sterilizacijo vzel psički njeno "ženskost". O spolni identiteti in egu, kot lahko pri ljudeh, pri psih ne moremo govoriti. Prav tako smo lahko gotovi, da naša psička po sterilizaciji ne bo čutila nikakršnega primankljaja, čustvene reakcije ali krize identitete. Vedeti je treba, da našega psa, pa naj bo še tako zvest in bližnji človekov sopotnik, ne moremo človečiti in mu pripisovati dojemanja in lastnosti, ki sicer pritičejo ljudem.

Psička se šele z mladički umiri in postane bolj vodljiva in ubogljiva. Brejost in kasneje leglo psičke ne spremenita v meri, da bi naenkrat pridobila značajske lastnosti, ki jih ni imela že prej, po naravi hiperaktivna samička bo takšna ostala tudi po porodu. Ubogljivosti in vodljivosti je psičko potrebno priučiti, njun rezultat pa je v rokah lastnika, ne materinstva. Psihično dozorijo psičke ne glede na to ali so sterilizirane ali ne, nikakor pa niso pogoj za njen uspešen razvoj mladički.

Moja psička ne bo več dober lovski ali delovni pes. Prav nasprotno, veliko steriliziranih psic je odličnih lovk, uspešnih tekmovalk v agilitiju, gorskih reševalk in spremljevalnih psičk. Če smo čisto natančni, pa sterilizacija psice pravzaprav poveča njen lovski instinkt v obdobju, ko bi ji zaradi hormonov misli raje bežale kam drugam - njen fokus bo lahko tako vse leto bolj usmerjen na sam lov in vodnika. Sploh pa velja, da dobrega delovnega psa ne naredijo hormoni, temveč trening.

Psica ne bo več dobra čuvajka. Brez skrbi, sterilizacija ne bo spremenila psičkinega prirojenega instinkta za varovanje svojega doma in družine, v nekaterih primerih pa je zaradi njihove določene pasemsko pogojene agresivnosti med gonjenjem določene psice celo priporočljivo sterilizirati.

Dramatično se bo spremenil psicin značaj. Osebnost naše kosmatinke je v največji meri pogojena z okoljem v katerem živi in z genetiko, ki jo je prinesla na svet, vsekakor mnogo bolj, kot s spolnimi hormoni.

Psička bo postala lena in zavaljena. Nesporno je, da sterilizacija nekoliko spremeni metabolizem živali, kar v večini primerov pomeni, da psica za ohranjanje svojih potreb ne bo več potrebovala toliko hrane, kot jo je prej. Drži tudi, da se z leti, ko psihično dozorijo (kar velikokrat sovpada s časom natanko po sterilizaciji), živali umirjajo in posledično porabljajo manj energije, hkrati pa potrebujejo le-te tudi mnogo manj, kot so je za časa rasti. Psička se bo tako zredila le v primeru, če jo bomo hranili preobilno, ob tem pa ne bo deležna dovolj gibanja - ne glede na to ali je sterilizirana ali ne. Enako, kot za debelost, velja prav tako za lenobo. Velikokrat je količina gibanja živali odvisna od lastnika samega in v primeru, da žival ne dobi dovolj možnosti in vzpodbude za gibanje, se dejansko rada poredi in poleni. Še vedno pa velja, da lahko lenobice postanejo tako sterilizirane, kot tudi nesterilizirane psičke.

Ni prav in ni naravno, da na ta način posegamo v pasje življenje. O poseganju v pasje življenje je prepozno govoriti vsaj za približno petnajst tisoč let, kolikor je minilo, odkar je takratni človek v svoj tabor prinesel prvega pasjega ali volčjega mladička. O korektnosti uporabe termina naravno pasje življenje bi tako lahko razpravljali, dejstvo pa je, da je z udomačitvijo človek prenesel nase tudi obveznosti in prevzel odgovornosti do svojega psa.

Veliko zdravih mladičkov, oziroma čim manj nezaželenih brejosti vam želim!

Tanja Usar, dr.vet.med.
Veterinarska ambulanta Usar d.o.o.

(Članek Veterinarski nasveti - Reprodukcija psičk je bil objavljen v Dupleških novicah)